[ Pobierz całość w formacie PDF ]

tlom. Pristanka se je Harry najbolj bal. Ker se je hipogrif pri tem
nagnil mo~no naprej, se je Harry {e bolj stisnil k njegovemu vratu,
saj se je bal, da bo zdrsnil prek njega. Ko so trenutek zatem {tiri
neskladne noge trdo udarile ob tla, se je komaj obdr`al na njem.
"Toko se fr~i po luftu, a ne, Harry!" je ponosno zarjovel Hagrid,
ko se je izza ograde razlegel glasen aplavz. "No, kdo bi {e probal?"
Harryjev podvig je so{olce ohrabril in previdno so splezali prek
ograje. Hagrid je odvezal enega hipogrifa za drugim in kmalu so se
jim `iv~no priklanjali. Neville je ve~krat zbe`al stran od svojega
hipogrifa, ki ni in ni hotel poklekniti. Ron in Hermiona sta vadila s
kostanjevim, Harry pa jih je opazoval.
@rebokluna so prevzeli Dreco, Crabbe in Goyle. Drecu se je `e
priklonil in ta ga je zdaj prezirljivo trepljal po kljunu.
"To je ~isto lahko," se je namrdnil, ravno toliko naglas, da ga je
sli{al Harry. "Saj sem vedel, da je, sicer Potter ne bi ni~esar
opravil... Stavim, da nisi niti najmanj nevaren?" se je obrnil k
hipogrifu. "A ne, da nisi, ti groba nemarna?"
Vse se je zgodilo v trenutku. Kremplji so se kovinsko zable{~ali,
Dreco je predirljivo zavre{~al in Hagrid je @reboklunu prek glave `e
tla~il usnjeno ovratnico. Toda Dreco je oble`al v travi in kri mu je
prepojila pla{~.
"Umiram!" je zavpil, da je vse pograbila panika. "Umiram, glejte
me! Ubil me je!"
"Sej te je samo mej~keno {avsnil," je ugovarjal Hagrid, ki je
popolnoma prebledel. "Eden nej mi pomaga... Spraviti ga moramo v
ambulanto..."
Hermiona je stekla odpret vrata v ogradi, Hagrid pa je Dreca z
lahkoto dvignil v naro~je. Ko sta {la mimo, je Harry opazil globoko
rano, ki je segala Drecu vse od rame do komolca.
Gryfondomovci so pretreseno od{li za Hagridom, Spolzgadovci pa so
se kri~e jezili nanj. Nazadnje je Gatka zavpila, da bi morali Hagrida
odpustiti.
"Dreco je bil kriv, da ga je hipogrif napadel!" se je kon~no oglasil
eden izmed Gryfondomovcev in Spolzgadovci so utihnili.
Ko so pri{li v avlo, je Gatka stekla pogledat v ambulanto, kako je
z Drecom. Vsi so nekaj ~asa gledali za njo. Nato pa so se
Spolzgadovci po~asi odpravili v svoj dom in spet za~eli potihem
govoriti prek Hagrida. Harry, Ron in Hermiona pa so od{li v
gryfondomski stolp.
"Mislita, da bo z njim vse v redu?" je zaskrbljeno vpra{ala Hermiona.
"Seveda bo. Madam Pomfrey take malenkosti zaceli prej kot v
minuti," je rekel Harry. Sam se je po{kodoval `e veliko huje, pa ga je
{olska zdravnica s pomo~jo ~arovnije vseeno pozdravila.
"Ampak da se kaj takega zgodi ravno med Hagridovo prvo uro!" je
nejevoljno zagodrnjal Ron. "Seveda mu jo je pokvaril ravno Dreco, kdo
pa drug!"
Na ve~erjo so pri{li med prvimi, saj so upali, da bodo v Veliki
dvorani sre~ali Hagrida. A oskrbnik ni pri{el na ve~erjo.
"Menda ga ne bodo res odpustili?" se je ogor~eno spra{evala
Hermiona, ki se dunajskega zrezka s krompir~kom ni niti dotaknila.
"Samo poskusijo naj!" se je razburil Ron, ki tudi ni mogel jesti.
Harry je opazoval spolzgadovsko omizje. Spolzgadovci so stikali
glave skupaj in popolnoma so bili zatopljeni v pogovor. Harry je bil
prepri~an, da nimajo dobrih namenov.
"Vsaj tega ne more nih~e re~i, da nismo imeli zanimivega prvega
{olskega dne," je `alostno zavzdihnil Ron.
Po ve~erji so se vrnili v nabito polno gryfondomsko dnevno sobo in
se lotili naloge, ki jim jo je dala McHudurrova. A nih~e se ni mogel
zbrati in kar naprej so pogledovali skozi okno.
"V Hagridovi ko~i je lu~!" je nenadoma vzkliknil Harry.
Ron je pogledal na uro.
"^e pohitimo, ga lahko obi{~emo, ni {e tako pozno!"
"Kaj pa vem," je po~asi rekla Hermiona in Harryju ni u{lo, da ga
je o{inila s pogledom.
"Po grajskem parku se pa `e lahko sprehajam," je odlo~no izjavil.
"Saj Sirius Black ne more priti mimo morakvarjev."
Pospravili so svoje stvari in splezali skozi luknjo za sliko. A niso
bili popolnoma prepri~ani, ~e smejo iz gradu. Zato so bili veseli, da
na poti do vhodnih vrat niso nikogar sre~ali.
Trava je bila {e zmeraj vla`na in v somraku je bila videti skoraj
~rna. Ko so pri{li do ko~e, so potrkali.
"Naprej," je Hagrid bolj zavzdihnil kot rekel.
V sami srajci je sedel ob zlo{~eni mizi, ^ekan pa mu je glavo
naslanjal na naro~je. Hagridov pogled je bil nekam meglen, pred njim
pa je stala kositrna ro~ka, velika kot vedro. Takoj jim je postalo
jasno, da ni prva, ki je stekla po njegovem grlu.
"Fejst rekord, a ne?" je rekel, ko jih je prepoznal. "Dvomim, da ste
`e kdaj imeli prufesorja, ki vas je u~il en sam dan."
"Menda te niso odpustili, Hagrid?" je osupnila Hermiona.
"[e ne," je posmrknil Hagrid in mo~no nagnil ro~ko. "Ampak zdej
je to samo {e vpra{anje cajta. Enkrat ko bo Dreco..."
"Kako pa je z njim?" mu je Ron segel v besedo. "Saj mu ni ni~
huj{ega, kajne?"
"Madam Fomfrey je poskrbela zanj, kakor je mogla," je topo
povedal velikanski oskrbnik, "on pa trdi, da ga {e zmerej trga. Ves je
v povojih, javka in stoka..."
"Samo pretvarja se," mu je Harry sko~il v besedo. "Madam Pomfrey
zna pozdraviti karkoli. Lani mi je z njeno pomo~jo v eni sami no~i
ponovno zraslo trideset kosti. Drecu gre samo za to, da bi iz tega
potegnil ~imve~."
"Svet star{ev so tudi obvestili," je spet zaje~al Hagrid, "in svet
pravi, da sem za~el preve~ na ostro. Hipogrife, da bi moral pustiti za
kasneje... Da bi vam moral za za~etek dati tubobube ali kej takega...
Jest sem vas pa hotel `e prvo uro o~arat... Vsega sem jest kriv..."
"Dreco je kriv, Hagrid!" ga je prepri~evala Hermiona.
"Saj smo videli, kaj se je zgodilo," je vsko~il Harry. "Povedal si
nam, da nas bodo hipogrifi napadli, ~e jih bomo u`alili. ^e te Dreco
ni poslu{al, je to njegov problem. Dumbledorju bomo povedali, kaj se
je v resnici zgodilo."
"Ja, ne skrbi, Hagrid, potegnili se bomo zate," se je zdaj oglasil {e
Ron.
Iz zgubanih koti~kov Hagridovih ~rnih o~i so se ulile solze. Harryja
in Rona je zgrabil ter ju stisnil k sebi, da so jima pokale kosti.
"Mislim, da si `e dovolj spil," je odlo~no rekla Hermiona. Pograbila
je ro~ko, jo odnesla ven in jo spraznila na travo.
"Morebiti ima pa prav," je prikimal Hagrid in fanta spustil.
Opotekla sta se in glasno lovila sapo, Hagrid pa se je odmajal za
Hermiono. Temu je sledil glasen pljusk.
"Kaj pa po~ne?" je `iv~no vpra{al Harry, ko se je Hermiona vrnila
s prazno ro~ko.
"Glavo je vtaknil v sod z de`evnico," je pojasnila Hermiona in
ro~ko pospravila.
Hagrid se je vrnil, od dolgih las in brade mu je curljalo in pomel
si je o~i.
"Toko je `e bolje," je izjavil, nato pa po pasje stresel z glavo, da
jih je vse po{kropil. "Lejte, res lepo od vas, da ste me pri{li pogledat,
ampak..."
Nenadoma je obmolknil in zazijal v Harryja, kakor bi mu {ele zdaj
prikapljalo, da je tu.
"Koga za hudi~a se pa ti gre{?!" je zarjovel tako
nenadoma, da so se vsi trije zdrznili. "Sam ve{, da se nima{ kej
sprehajat po parku, kadar je tema! Vidva sta pa tudi
ene zverine, da ga pustita k meni!"
Prihla~al je k Harryju, ga zgrabil za roko in odvlekel k vratom.
"Alo!" je jezno nadaljeval. "Nazaj v grad te bom peljal, pa da se [ Pobierz całość w formacie PDF ]

  • zanotowane.pl
  • doc.pisz.pl
  • pdf.pisz.pl
  • moje-waterloo.xlx.pl

    •